SMILJAN PAVIČ – KONKURENČEN 40 LETNIK POD SLOVENSKIMI KOŠI
Kapetan KK Gorenjska gradbena družba Šenčur je pri 40-ih letih eden najboljših centrov v slovenskem državnem prvenstvu – ligi Nova KBM. Pava, kot ga kličejo prijatelji in košarkarski soborci, se je rodil v Slovenj Gradcu, prve resnejše športne korake pa je naredil v Mariboru. V slovenskem prostoru je praktično igral za vse uspešnejše klube (Union Olimpija, Krka, Helios, Slovan in Zlatorog), v tujini pa si je kruh služil v Vojvodini, Banvitu, AEK-u in Rigi. Smiljan Pavič je bil osemkrat slovenski prvak – največ med vsemi in trikrat pokalni zmagovalec. Leta 2010 je bil izbran za najboljšega igralca finala državnega prvenstva, naslednje leto pa je s Krko osvojil še FIBA Eurochallenge. V finalu je Krka porazila rusko ekipo Lokomativo iz Kubana, Pavič pa je bil z 12-imi točkami drugi strelec ekipe za Chrisom Bookerjem (20). Zadnjih šest let je zvest Gorenjski gradbeni družbi Šenčur, kjer se počuti odlično, tako zelo, da bo morda kariero potegnil še za leto dni.
Torej, kako razmišljate ob predčasni prekinitvi sezone, kar pomeni, da bo premor za aktivnega športnika kar precej dolg?
Najprej sem bil v šoku, saj nisem verjel, da je to sploh mogoče. Takšno prekinitev sem doživel prvič v življenju in to pred najpomembnejšim delom sezone. Zdravje je na prvem mestu. Premor bo veliko daljši, časa imamo zadosti, da vsak zase poskrbi za napredek, tu mislim predvsem na osebno rast.
Kako težko je vrhunskemu športniku, ko se življenje kar naenkrat ustavi? So kakšne težave z motivacijo, z iskanjem notranje energije in delčkom pogleda naprej, povezanega z aktivnostjo, s košarko, ali zgolj z življenjskim ritmom, ki vas je spremljal zadnjih 25 let?
Vsakemu vrhunskemu športniku manjka tekmovanje in treningi, tako da je s te plati ogromen psihofizični šok. Motivacija športniku, ki se še aktivno ukvarja s profesionalnim športom ne bi smela bit problem. Čas zapolnim z vajami doma in v naravi, predvsem pa za družino, ker med sezono nimam veliko prostega časa.
Tudi letos ste bili z Gorenjsko gradbeno družbo Šenčur na dobri poti do uvrstitve v četrtfinale državnega prvenstva kamor se vam je uspelo uvrstiti že trikrat. Kako gledate na sezono do prekinitve meseca marca?
S sezono nismo in ne moremo biti zadovoljni, saj smo si želeli priti v ligo za prvaka. Še zmeraj smo prepričani, da imamo kvaliteto za boj tik pod vrhom. Imeli smo pa zelo dobra obdobja in žal nam je na koncu splet okoliščin in nekaj športne sreče to onemogočil. Odločilno tekmo proti Hopsom je bila polovica igralcev bolna in to se nam je poznalo v zadnji četrtini.
Kako gledate na osem osvojenih naslovov v državnega prvaka? Vam kakšen še posebej leži v srcu?
Zelo sem ponosen na to, ampak ne poudarjam tega preveč, kajti ostajam vedno trdo na tleh in v sedanjosti. Mejnik je postavljen. Najbolj pri srcu sta mi naslova s Heliosom 2006/2007 (Troha, Dončič, Laskevič, Močnik, Janža, Žerak, Krejič, Zagorc…) in Krko 2010/2011 (Z. Dragič, E. Murič, Drobnjak, Balažič, Djordjević, Ikonić…). V obeh primerih smo imeli odlično vzdušje in rezultate.
Igrali ste v različnih državah, osvajali državne in pokalne naslove ter zamenjali lepo število soigralcev. Je kdo od njih, ki vam je posebej ostal v spominu bodisi kot osebnost bodisi kot vrhunski igralec?
Z mnogimi sem še danes v stikih in to z igralci iz ZDA (Chris Booker) do Izraela (Afik Nisim), še največ pa z igralci iz Slovenije in regije. Daleč pa prednjači Boštjan Nachbar, ki je bil vrhunski igralec in še boljša osebnost. Je tudi moj najboljši prijatelj.
Koliko, kot aktiven košarkar, uspete spremljati vrhunske igre Gorana Dragiča, Luka Dončiča in Vlatka Čančarja?
Naše NBA-jevce spremljam bol poredko, sem pa glasoval za njih za allstar tekmo. Vlatko mi je bil všeč že, ko je igral v Škofja Loki in sem res vesel, da je prišel do NBA lige. Tega enostavno ne moreš odbiti in ga razumem ne glede na to, da praktično ne igra. To so sanje vsakega mladega igralca. Gorana Dragića, našega zlatega kapetana poznam osebno, kot tui njegovo družino. So izjemni ljudje. Njegove igre, pa govorijo zanj, tako da ne bi zgubljal besed. Naj ostane zdrav in naj nas razveseljuje še naprej s svojimi igrami. Luka Dončić je najbolj talentiran igralec v zgodovini slovenske košarke. Ima karizmo in na igrišču dela neverjetne stvari. Ves svet je njegov. Naj ostane na tej poti.
Slovenska reprezentanca je v dveh letih naletela na precejšnje težave z igranjem v kvalifikacijah. Mnogi so po različnih medijih špekulirali, da bi moral igrati Dino Murić, ki je letošnji MVP slovenskega prvenstva, nekajkrat se je omenjali tudi vaše ime, češ, da smo na centrskih mestih prešibki. Se vam zdi, da bi vseeno morali iztržiti več?
Kot evropski prvak bi morali pokazati več. Ampak si ne moremo privoščiti kvalifikacij brez igralcev iz NBA in Evrolige ter pričakovati, da se bomo z lahkoto uvrstili na velika tekmovanja. Žal je realnost takšna, ker nas ni veliko. Dino bi moral biti zraven, saj si je s svojimi igrami to definitivno zaslužil. Zase menim, da je bolje, da igrajo mlajši, saj s tem vlagamo v prihodnost.
Že pred dvema sezonama ste bili najbolj izkušen košarkar v prvi ligi, danes sta od aktivnih le še vi in nekaj mesecev mlajši Jure Balažič. Bi še odigrali kakšno sezono? Če se ubadate s to idejo, kje so najvišje ovire?
Fizično in psihično se počutim dobro, skrbim za svoje telo in zdravje in sem prepričan, da bi lahko odigral še vsaj eno sezono v prvi ligi. Najvišjih ovir ni oz. jih je treba premagovati. Žene me adrenalin tekem.
Ko ste bili leta 2000 z mlado reprezentanco evropski prvak na Ohridu, so praktično vsi igrali prvo ligo in kasneje odigrali pomembne vloge v slovenskih klubih. Danes je od mlade reprezentance redko kdo sploh v postavi članske prvoligaške ekipe. Kaj se je spremenilo? Nekaj ni v redu?
Mislim, da je to povezano z denarjem. Klubi si ne morejo privoščiti kvalitetnega osebja in pogojev za pravilen razvoj (je par izjem, premalo). V mojih časih je bilo veliko entuziastov, ki so posvečali ves svoj čas za razvoj mladih. Jaz sem odšel v Maribor pri 15ih zaradi košarkarskega napredka. To povem zato, ker menim, da se klubi v lokalnem ali regijskem okolju ne povezujejo dovolj. Vsak ima svoj interes in očitno to ni razvoj igralcev. Slovenija je premajhna za takšno razmišljanje.
.jpg)
