ČLANI SPISALI ZGODOVINSKO SEZONO
Uvrstitvi Šenčurja Gorenjske gradbene družbe v finale pokala Spar 17/18 in končno šesto mesto v Sloveniji (liga Nova KBM) sta rekordni in hkrati zgodovinska dosežka ekipe, ki se iz leta v leto razvija v najmanjšem kraju od vseh, ki imajo prvoligaško ekipo, verjetno to velja tudi za drugoligaško konkurenco.
Članska ekipa Šenčurja GGD je v zadnjih letih postopoma rastla in z zdravim razumom ter razvojem kovala napredek in rezultatski priboljšek. V uvodnih stabilnih letih med prvoligaško druščino sta, najprej pionir vzgona šenčurske košarke Igor Kešelj in kasneje njegov naslednik Ernest Novak, pokazala pot in dokazala, da se v majhnem kraju z ogromno volje in energije vsekakor da zoperstaviti po vrsti vsem slovenskim klubom. V zadnjih letih je bila morda edino lanska sezona nekoliko bolj turbulentna in ob koncu sezone energetsko popustiljiva, saj si je Šenčur pod vodstvom Gregorja Vodenika, šele v zadnji tekmi proti Podčetrtku zagotovil status prvoligaša. Lanska hoja po robu je dala vzgon vodstvu kluba, kjer krmilo držita Aleš Puhar in Janko Sekne. Celotna podoba kluba je zgrajena v športni dvorani Šenčur, kjer nad vsemi mlajšimi selekcijami bdijo trenerji, ki iz leta v leto dosegajo boljše rezultate, krmiljenje med vsemi pa v rokah drži Roman Horvat. Relativno majhen košarkarski bazen črpa mlajše igralce iz okoliških krajev, še najmanj pa čuti podporo iz gorenjske prestolnice Kranja. Verjetno gre tu iskati razlog, da so v Šenčurju prisiljeni iskati igralce zunaj Gorenjske, tako kot pri vseh, pa je bila letošnja sezona kar srečna pri izbiri igralcev, tudi tujcev, ki so nosili največje breme. Poleg neuničljivega kapetana Smiljana Paviča, so večjo težo uspešno prenesli, povratnik Dino Murič, Ramo Rizvić iz BIH in srbski veteran Miljan Pavković. Poleg mlajših in obetavnih Jana Rebca, Jana Novaka in Nejca Martinčiča, so minute uspešno koristili tudi Urban Gorjanc, Miloš Varagič, Grega Sajevic in Staphon Blair, med tem ko je Ivan Koljević pomagal ekipi le v Ligi za prvaka. Šenčur GGD je redni del prvenstva končal na 4. mestu (10 zmag / 8 porazov), a med drugo Rogaško in sedmo Ilirijo sta bili zgolj dve zmagi razlike. V boju za polfinale, kar bi bil nadstandarni presežek, je četica umirjenega Radeta Mijanovića zmagala petkrat in osemkrat izgubila, in bila vse do predzadnjega kroga v igri za polfinale, kar ji je kasneje preprečil Helios, ki je na koncu obstal na končnem petem mestu. Zaradi celotnega razpleta je Šenčurjevo šesto mesto iskren in realen dosežek, pri tem pa ne gre prezreti, da je v Šenčurju dvakrat spodrsnilo aktualnemu prvaku Petrol Olimpiji, da denimo Ilirija ni zmagala niti enkrat, a je po drugi strani ostala zakleta ekipa Sixt Primorske.
Letošnji končni rezultati oziroma uvrstitve Šenčurja so nedvomno zgodovinski. Finale pokala Spar je dokazal, da je ekipa sposobna poraziti prav vsakega v Sloveniji, hkrati pa je ob večjem številu tekem zmanjkal še kakšen kakovosten igralec v rotaciji. Letošnji dosežki so odlično uokvirjeni ter dovolj dobro zastavljeni, da bi edini gorenjski prvoligaš prihodnjo sezono stopil še stopničko višje.
Po zadnji tekmi sezone, ki jo je Šenčur sklenil s porazom v Stožicah, je Rade Mijanovič dejal: »Čestitam igralcem in štabu Olimpije za zmago ter jim ob tej priložnosti želim uspešno nadaljevanje sezone. Čestitam tudi mojim košarkarjem, ki so zadnja tri srečanja odigrali maksimalno, čeprav smo se ubadali s poškodbami in utrjenostjo. Posebna zahvala vodstvu kluba, ki nam je omogočil optimalne pogoje za delo in napredek. Zahvalil bi se tudi zvestim navijačem za bučno podporo skozi celotno sezono. Zahvaljujem se tudi svojim najbližjim sodelavcem, pomočniku Luki Milakoviću, koordinatorju in vodji mladinskega pogona Romanu Horvatu, vodji ekipe Bogdanu Perdanu, tehničnemu vodji Boštjanu Okornu ter trenerju za telesno pripravo Miru Majkiću.«