Štajerec, ki se je dobro znašel osrčju Gorenjske
Izkušeni trener in neverjetno predan športu, je hiter in kratek opis Marka Ronerja, 43 letnika, ki je začetne športne korake naredil v Mariboru. Prvi devet let je pustil košarki, kjer je bil njegov učitelj Tone Krump, dolgoletni predsednik strokovnega sveta pri KZS. Košarkarsko selitev je opravil leta 1999, ko je najprej deloval pri KK Triglav, od leta 2003 pa je zvest košarkarskemu klubu Šenčur. V Šenčurju, edinem gorenjskemu prvoligašu, je poučeval in kalil prav vse mlajše selekcije, hkrati pa je pri članski ekipo deloval v vlogi pomočnika.
Marko je v globokih temeljih izobrazbe kondicijski trener in maser, izkušenj, ter hkratnih povezovanj smernic razvoja in metodologij, pa lahko združi z več različnih športnih disciplin, kar je z odprtostjo dobrega razvoja mladega športnika, več kot odlično. Tri leta je sodeloval z Anjo Čarman, ki je bila leta 2004 dvakratna evropska podprvakinja v olimpijskem bazenu ter evropska prvakinja v malih bazenih. Od leta 2007 se začenja delo pri veslaški reprezentanci Slovenije, kjer skrbi za trening moči in regeneracijo. Marko je bil udeleženec dveh olimpijskih iger v Pekingu in Londonu. V Londonu je svoje znanje dal tudi taekwondo reprezentanci, atletom in triatlonski ekipi, še posebej pa izstopa njegova velika pomoč pri osvojitvi bronaste medalje veslaškega dvojnega dvojca Čop/Špik.
Že od nekdaj pa ga veseli delo z otroki, saj je bil vpet v t.i. osnovno šolo motorike, gimnastike in atletike. Poučeval je tudi alpsko smučanje in plavanje. Skratka Marko Roner je ne samo, široko oblikovani in več spektralni športni strokovnjak, hkrati tudi motivator in z pravilno metodologijo zaprisežen pedagog.
Danes 42 letni Mariborčan, se je pred leti odlično znašel v osrčju Gorenjske. »Priznam, da sem razmišljal, ampak res ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se vrnil v Maribor. Ampak, nikoli ne reci nikoli.«. Iz Maribora je odšel zaradi nemoči, ki jo je začutil ob popolnem razpadu košarkarskega delovanja, kar je še danes rak rana štajerske prestolnice. Marko dodaja: «Klubske košarke praktično ni bilo več, vsaj na približno profesionalnem nivoju. Zaključila se je tudi ena zgodba v plavalnem klubu Branik in kmalu sem se znašel na Gorenjskem. Še enkrat; ne vem, kaj bi se moglo zgoditi, da bi se vrnil nazaj.«
Marko pa ni vpleten v športno delovanje le poklicno pač pa je tudi njegova partnerica dobra športna poznavalka, športna novinarka TV Slovenija Polona Bertoncelj. »Midva se resnično dobro dopolnjujeva. Obema je šport blizu. Mislim, da sva perfekten par, čeprav se ne vidiva prav veliko. Oba razumeva, kaj pomeni biti vpet v šport.«
Košarkarski klub Šenčur Gorenjska gradbena družba prihaja iz enega najmanjših krajev v Sloveniji, vsaj kar se tiče elitne lige. Šenčur je majhen kraj, ki se pošteno trudi med bogatejšimi klubi in večjimi sredinami, neredko tudi občuti svoje meje, predvsem pa je relativno čudno, da celotna regija Gorenjska ne najde prave poti, ki bi klube združevala in ne razprševala. »To tudi mene moti. Na razdalji petih kilometrov so štirje klubi in nikakor ne najdemo možnosti za povezano delo. Ob medsebojni povezavi, sem prepričan, da bi lahko tukaj doživeli eno lepo košarkarsko zgodbo. Da ne bo pomote, govorim o celotni regiji. Tukaj v Šenčurju pa imamo odlične pogoje. Imamo enkratno dvorano, občina Šenčur ima posluh za naše dejavnosti, otroci imajo idealen urnik, skratka imamo vse, kar potrebujemo za dobro delo. Škoda ker se klubsko ne znamo bolj povezati.«
Nekdaj je bilo izbire pri otroških dejavnosti manj, več ali manj je bila izbira med samimi športi, danes je napredna tehnologija, sicer nehote, a vendarle, naredila medvedjo uslugo športu. Predimenzionirana izbira elektronskih igral in dodatkov omejuje preprost otroški nagon po lovljenju, skrivanju, teku, plezanju.., skratka gibanju. Marko, dober poznavalec otroških navad in razmer na Gorenjskem pojasnjuje: » Danes imajo otroci resnično več možnosti izbire, kaj lahko počnejo. Marsikomu sploh ni jasno, kaj pomeni maksimalno udejstvovanje oziroma dati od sebe 100%. Marsikaj jih v tem okolju lahko zmoti. Ko naši igralci pridejo v kategorijo U15, takrat jim damo vedeti, da se morajo odločiti. Otroci morajo sami vedeti, zakaj prihajajo na treninge. Če si otrok tega ne želi, ga noben trener na svetu ne more prepričati.» Številni prenosi vseh mogočih svetovnih lig omogočajo, da si otroci že pri šestih, sedmih letih izberejo vzornike in z njimi živijo v nekakšnem sanjaškem svetu. Koliko pa so v resnici pripravljeni narediti za to, da bi morda sami kdaj postali to kar predstavljajo vzorniki, denimo iz lige NBA, »Veliko premalo, ali bistveno manj, kot smo bili pripravljeni v naši generaciji«, dodaja Marko.
V KK Šenčur GGD delujejo vse mlajše selekcije, na nek način pa letos izstopajo vsi deležniki kategorije U15. Očitno gre za zelo povezano skupino, ki ima močno podporo staršev. Celotna logistika, medsebojno sodelovanje in skupna podpora, zagotovo dobro vpliva ns dotično selekcijo in za enotno povezanost znotraj kluba. Marko z zadovoljstvom dodaja: »Vse te igralce sem našel po različnih osnovnih šolah in jih navdušil za košarko. Starši so zaznali, da se nekaj dogaja in, da otroci radi prihajajo na treninge. Še ko so bili mlajši sem dodal nekaj svežine v košarkarski proces. Skupaj smo šli na sankanje, pa drsanje... Naredili smo ekipo in otroci so se med seboj povezali. Starši so prepoznali resnost in angažiranost. To res cenijo in zato so podprli to generacijo. Delujem že 20 let in takšne povezanosti še nisem doživel.«